1. poglavje
Jesen je.Takoj na začetku spoznamo Svaruna, vojskovodjo in poglavarja plemena, ki mu vojskovodje trumoma poročajo o uspehih svojih napadov. Sin Iztok in hči Ljubinica strežeta vojskovodje s hrano, pijačo in oblačili.
Svarun se jezi nad Hilbudijem, ki je "tat naše svobode". Zjoče se ob spominu na svojih devet padlih sinov. Nad sovražnike kliče bogove, hkrati pa se jim zahvaljuje za pomoč.
Zjutraj z rogovi skliče celoten tabor k molitvi pri žrtveniku (oltarju). Bogovom darujejo živali, pšenico in dišeče olje. Vsi molče poslušajo Svarunovo molitev. Ko se z lipe usuje listje, vojščaki to sprejmejo kot dobro znamenje.
Izvemo, da se z Bizancem že tri leta borijo v okolici Donave. Po čustvenem govoru se vojska veseli in je polna opitimizma in zanosa.
2. poglavje
Noč v bližini Donave. Med stolpiči in okopi bizantinski vojaki stražijo Hilbudijev tabor, ki so ga zgradili čez dan.
Hilbudij ne more spati in z okopiv gleda preko Donave in razmišlja o svojih preteklih bojih. Iz bojev v Bizanc pripelje plen in ugrabljene fante, da b izadostil zahtevam cesarja Justinijana in njegove žene Teodore. Cesarica mu ni všeč.
Rogovi oznanijo prihod neznaca. To je poveljnik Azbad, ki prinese pismo od cesarja, na katerega odgovori z besedami: " Gospod in cesar, dobiš, kar zahtevaš, če ne padem v boju." Vojska se pripravi na boj.
3. poglavje
Po daritvi ima Svarunova vojska prost dan z zabavami, plesom, hrano in pijačo. Glasbenik Radovan pripoveduje o srečanju s cesarjem Upravdo.
Zjutraj pošlje Svarun fante na ogled, da mu do večera poročajo, kje je Hilbudijeva vojska. Ostali se pripravijo na boj. Iztok si izprosi še tri fante za spremstvo, da lahko tudi sam odide v izvidnico. Ljubinico skrbi za brata. Iztok se počuti pogumnega in ponosnega. Rado ostane v gozdu in čuva konje, ostali gredo na grič, od koder se vidi Hilbudijev tabor. Pri griču zagledajo tri grško govoreče jezdece, pred katerimi se skrijejo v grmovje. Proti večeru uspejo videti tabor. Iztok se ne želi vrniti, vendar jih prestrašijo sovražniki, zato nenadoma hoče biti prvi doma z novico, da prihaja Hilbudij.
4. poglavje
Hilbudijev tabor se pripravlja, da bodo opolnoči prečkali Donavo. Hilbudij pošlje izvidnike, da bo napad čimbolj učinkovit, saj cesar potrebuje denar in živali v čast velikim vojskovodjem, ki so osvojili Afriko in druga pomembna ozemlja. Hilbudij je užaljen, saj meni, da je predober za napadanje nepomembnih Slovanov. Želi si, da bi se Slovani vsaj dobro upirali.
Celo noč in naslednji dan čaka na izvidnike. Zvečer pridejo tisti trije, ki so šli mimo Iztoka. Med mučenjem so od Rada izvedeli, da ima Svarun veliko čredo živali, ne pa vojske.
Hilbudij aktivira manjši del vojske in gre v napad.
Medtem starešine združenih Slovanov in Antov s Svarunom debatirajo o taktiki, vendar se ne morejo zediniti.Starešina Radogost predlaga, da vprašajo Iztoka. Ta hoče, da gredo Hilbudiju naproti. Svarun, Iztok, Radogost in Krok vodijo vsak svojo enoto v boj. Ženske darujejo daritev za njihovo zmago.
5. poglavje
Hilbudij se proti jutru utabori v bližini soteske, kjer se pride do Svarunovega tabora. Nadaljevati želi opoldne. Predse pokliče Tračana in mu ukaže, da se preobleče v Slovana in se izdaja za trgovca. Ta misli, da ni nobene nevarnosti, potem pa sreča pastirja (Iztoka), ki pove, da ima Svarun veliko živali, da zvabi Hilbudija v zasedo. Hilbudij bi se raje boril, kot pa plenil, vendar opoldne naredi premik v sotesko. Slovani vznemirjeno čakajo v zasedi. Iztok čaka na Hilbudija. Z lokom ga zadene v sence in začne se boj. Slovani so v premoči in do večera zmagajo.
